Kot vsako leto, se je tudi letos približeval umetniški sejem, kjer so razni ustvarjalci, bili zbrani na odprtem prostoru, ter tako imeli možnost, da predstavijo svoje izdelke.
Prav zares, se ga že vsako leto udeležim, saj tam vedno spoznam koga novega hkrati pa se rada podružim, saj smo ratala ekipca, ki se vsako leto udeležimo takšnih stojnic, saj nam razdalja, ki jo imamo med sabo in pa ritem življenja zelo težko omogoči, da bi lahko kako drugače uskladile termin in lokacijo. Tako se vedno dobimo kar pred vhodom in počakamo, da pridemo vse na kup, nato pa gremo od stojnice do stojnice pogledat umetnike in njihove izdelke. Zelo rada podpiram ročne izdelke, ki so narejeni tako ali drugače. Zato tudi rada nakupim kakšne male malenkosti in manjša darilca, saj se zavedam, da lahko na tak način marsikoga podprem in osrečim, saj umetniške duše ravno to cenijo. Eno leto vem, da sem imela pri sebi premlao gotovine, saj sem si želela malo več zapraviti na stojnici. Zato sem letos imela pri sebi malo več, saj sem upala, da bom tudi letos naletela na umetnico z glinenimi lončki, ki jo že dolgo spremljam na socialnih omrežjih. Saj lani res ni bilo nobenega pos terminala, ki bi mi lahko omogočil plačila s kartico. Letos pa si nisem želela zanašati na pos, saj nisem želela ostati brez glinene šalčke, saj je bila ta zelo unikatna. Seveda sem to punco takoj zagledala, in sem komaj čakala, da bomo obhodili vse stojnice, ki so bile pred njo.
Ampak je bila kolegica zelo zagrizena in si je želela pregledati vsako stojnico boj podrobno, zato je ta krog potekal malo počasneje kot sem si želela. Sem pa ob vsem tem nestrpnem čakanju ugotovila, da jih ima letos že dosti svoj pos terminal. Nasmehnila sem se, saj sem lani pos res pogrešala, letos pa sem naredila cel plan in logistiko, kako bom prišla do bankomata, zato, da ne bom imela pripetljaja s pos terminalom. Verjeli ali ne, ko smo prišli do mojih glinenih lončkov, je tudi ta punca imela svoj pos terminal. Privoščila sem si dva.…