Celo življenje sem delal kot krovec. Tega poklica me je izučil oče in že kot najstnik sem se sprehajal po strehah. Sprva sem delal pri različnih mojstrih in polagal najrazličnejše strešne kritine Eternit, od kovinskih do lesenih. Ugotovil sem, katere se hitro in enostavno montirajo in s katerimi smo imeli več težav. Naše delo je zelo pomembno, saj hiša brez strehe ne more stati.
Ko sem bil star nekaj čez trideset let, sem se odločil, da odprem svoje podjetje. Osredotočil sem se na lesene strešne kritine, s katerimi smo pokrivali predvsem spominske stavbe in brunarice. Takrat je bilo dela dovolj, saj so bile lesene strešne kritine moderne in je bilo veliko povpraševanja po njih. Čeprav mi je delo z lesom v užitek zaradi občutka, ki ga imaš v rokah, so deske težke in delo je naporno.
Čez nekaj let je bilo povpraševanja vse manj in odločil sem se, da je čas za razširitev ponudbe. Takrat so na trg prišle nove lahke in kovinske strešne kritine, ki so tudi dolgo zdržale. Trend se je obrnil in to je bila takrat prava izbira za podjetje. Montaža kovinske strešne kritine Eternit je bila lažja, saj so bile lahke. Pa tudi dokaj ugodne so bile, zato smo imeli veliko strank.
Po petdesetem letu sem prenehal z montažo in se osredotočil zgolj na poslovni del podjetja, ostalo sem prepustil mlajšim. Ugotovil sem, da sem naredil pravi korak, da sem se odločil za kovinske strešne kritine Eternit. Lesene so bile vse manj pogoste, občasno kritje brunaric pa žal ne zadostuje za vodenje podjetja. Kljub temu sem pogrešal občutek lesa pod rokami.
Nekaj let pred upokojitvijo sem podjetje predal sinu in se posvetil svoji ljubezni, delu z lesom. Spet sem tako začel polagati lesene strešne kritine, ki so bile takrat sicer iz mode. Osredotočil sem se na kakovostno montažo brunaric, ker mi je preostali posel, ki se je osredotočal na kovinske strešne kritine, to omogočal. Les je namreč moja edina prava poklicna ljubezen in pogrešal sem ga.…