Prvič sem se znašel v marini Izola povsem spontano. Bil sem na krajšem oddihu na Obali in nekega jutra sem se preprosto odpravil na sprehod, brez posebnega cilja. Tako sem po ovinkih prišel do marine in že ob prvem pogledu me je prevzela. Vse skupaj je delovalo mirno, skoraj čarobno. Sonce je ravno prav ogrelo kamen pod nogami, zrak je dišal po soli, in čeprav je bilo poletje, ni bilo gneče.
Sprehajal sem se ob pomolu in opazoval jadrnice, ki so se počasi zibal na vodi. Vse skupaj me je umirilo na način, ki ga v vsakdanjem življenju redko občutim. Marina Izola ni samo kraj, kjer ljudje pustijo svoje barke, ima nek poseben ritem, ki ti kar sam od sebe zniža srčni utrip. Kot da vse okoli tebe reče: Dihaj, umiri se.
Usedel sem se v eno izmed kavarn tik ob vodi. Vzel sem si čas za kavo, za razgled, za misli, ki sem jih sicer potiskal na stran. Potem sem si v bližnji restavraciji privoščil kosilo. Sveža riba, kozarec vina, tiho premikanje jadralnih ladij v ozadju. To ni bil luksuz, to je bil občutek miru, ki ga ne doživiš povsod.
Marina Izola mi je ostala v spominu kot prostor, kamor se lahko vračaš. Ne le fizično, tudi v mislih. Ko pomislim nanjo, mi v glavi takoj zaigra tista tišina ob morju, tisti občutek, da je vse v redu, četudi svet okoli tebe hiti naprej.
Kar me je posebej ganilo, je bilo, kako naravno so skupaj sobivali domačini, obiskovalci, ribiči in sprehajalci. Nihče ni bil odveč, vse je imelo svoje mesto. In ravno zaradi tega je marina Izola zame več kot le pristanišče. Je kotiček, ki me spomni, kako dobro dene preprostost in kako zelo jo v resnici potrebujemo.
Od takrat naprej se vedno, ko sem v bližini, ustavim tam, pa četudi le za nekaj minut. Marina Izola me vedno znova opomni, kako malo je včasih potrebno za notranji mir.…